Scarlet

No pa je eden izmed njih vendarle prišel tudi v moje roke. In žep. In torbico. Kjerkoli bo že hotel biti. Sem si sicer predstavljala malo bolj intenzivno barvo kot je na koncu izpadla, ampak tudi na to se bom navadila. V BOF-u so me sicer vneto prepričevali, da je to edina zelena, ki obstaja, ampak prisežem, res sem vidla tisto, skoraj travnato! Zelena je fajn.

Evo ga, moj novi prijatelj:

Prišel je s precej ogromnim paketom glede na njegovo velikost. In sedaj imam novo “igračo”. Dolgčas mi zagotovo ne bo

Po stotih letih sem spet gledala Smrkce. Tiste vsem znane modre pajacke z belimi čepicami in copatki. S Smrketo in Ata Šmrkom, z Gargamelom in njegovim mačkom, za katerega se mi niti sanja ne, kako mu je ime.

RTV-jevci so res face - malo pred začetkom OI jim je uspelo najti risanko o Smrkoigrah. Neverjetno Skratka, Smrkci so zakon. Najbolj pa seveda Smrda, ups - Zmrda in pa Klada. Več pa tukaj!

… I don´t like Mondays. Preprosto mi niso najbolj pri srcu in najbrž nisem edina. Današnji je še posebej čuden. Zunaj sumljiva tema, samo še čakam kdaj bo zopet začelo treskati kot včeraj ponoči. Groza, slabo sem spala.

Sedaj pa nenehno gledam na uro in čakam tisti prelomni trenutek, da grem domov in delam nič. Jutri se pa skrijem pred urami in ponedeljki ter uživam. Ouje.

Naslov pove vse. V juliju me čaka še en izpit, potem pa vsaj malo oddiha. Ker ga nujno potrebujem, saj me od prekomernega sedenja že vse boli. Poleg tega pa moram malo prekiniti z brskanjem po knjigah.

In potem se bom zabubila kot tale mala stvarca, samo da bom brez kožuščka

Promocij ne maram. Vedno, ko jih pripravijo v kaki trgovini, se jim poskušam izogniti v čim večjem loku. Ne ljubi se mi poslušati nadebudnih hostes, kako zdrav je tale novi jogurt. In kako učinkovita je nova zobna pasta, ki zanesljivo pobeli zobe vsaj za dva odtenka. Yeah right.

V petek je bil očitno “moj dan”. V Ljubljano sem prišla okoli druge ure popoldan in jo mahnila kar peš proti faxu. Kmalu mi je bilo seveda žal, sonce je neznosno pripekalo, vetra pa od nikoder. In v moji torbi nobene stekleničke s pijačo; sem pa imela dežnik v roki, kar pa tudi ni kar tako!

Končno sem se privlekla do Tromostovja, kjer me je ustavila mladenka s sumljivo zeleno torbo. “Živjo, delamo promocijo …” Že sem ji hotela reči, da nimam časa, ko je iz torbe privlekla tole odrešitev:

Seveda sem podlegla skušnjavi. “Bom probala,” sem rekla in pograbila luštno majhno stvarco. In kmalu bi pograbila tudi njeno torbo (če je bila pa takooo zelo lepo zelena ). In tale napitek je super zadeva. Zeleni čaj z limono. Res osvežilno in ne presladko, kot ostali ledeni čaji.

No in zgodba se s tem seveda še ni končala. Uspelo mi je priti do željenega cilja, ko me malo pred vstopom na hladno zopet ustavi nek študent. “Živjo, delam promocijo za energijske bombone …” Široko sem se mu nasmehnila (here we go again) in ponudil mi je zavojček bombonov. Kaj več me ni zanimalo. Skratka, nič posebnega, kakšne odvečne energije pa tudi ni bilo.

Pa sem mislila, da sem s promocijami zaključila vsaj za nekaj časa. Mhm. Na poti domov sem se sprehodila še po Čopovi, kjer je okoli pet dijakov promoviralo novo čistilo … Huh?!? Še tega se mi je manjkalo, da mi v roke vsilijo krpo, poškropijo steklo, ki so ga vestno nosili s seboj, in me pripravijo do “pucanja”. K sreči se to ni zgodilo, ker bi moj nasmešek tokrat izginil neznano kam.

 Zdaj pa naslednje tri dni ne hodim v mesto. Niti v trgovino.

Letos se s pridnimi čebelicami dogaja nekaj čudnega. Nekaj se jih je ustavilo pri meni in tako je moja soba postala pravi mali čebelnjak. Bzzz bzzz. Žive barve in navihane čebelice so s seboj prinesle pomlad in poletje obenem. Pa seveda tudi polno skledo dobre volje. In prav je tako.

 Držim pesti, da si čim prej opomorejo.

Ti si moja najslajša Biba.

 Jami, jami, jami …

Nepozabni maj v Križankah. Z Nieti, pred več kot dvema tednoma.

Še vedno mi odzvanja v glavi. Prav vsak refren, vsaka pesem posebej in nato še vse skupaj. Vem, da to vsi govorijo, ampak tale reunion je bil res nekaj boljšega letos. Komaj čakam na naslednji koncert.

Obriši solze in nasmej se mi, z objokanimi, z objokanimi očmi … Vsak dan se kaj lepega začne …

Hrano vedno kupujem v najbližji trgovinici, le nekaj korakov od našega bloka. Res je, da je skrajno blizu, ampak je tako majhna, da dobiš res samo osnovne stvari, izbire pač nimaš nobene. Ampak ok, preživet se da. Zadnjič pa sem si zaželela nekaj stvari, ki jih v mini marketu zagotovo nimajo. Zato je bil čas za malo bolj konkreten šoping, v malo bolj konkretni trgovini.

Med sprehajanjem med policami sem pridno polnila svojo super vrečko (nosim jo s sabo, ker jim tam vedno zmanjka nakupovalnih košaric, za voziček pa nikoli nimam drobiža). Po skoraj končanem obhodu, sem se ustavila še pri hladilnikih. Sladoleeed! Izbira je bila pestra le za litrske banjice, ki pa je (žal) nimam nikamor za shranit, ker je naša skrinjica čudno majhna. No, in sem vzela dva Lončka … Ljubljanskih mlekarn. Z okusom piškotka. Njam, to bo najbrž dobro …

Ampak ni! Piškotek se je izkazal za precej mizernega. V bistvu, o kakšnem piškotu ni bilo ne duha ne sluha. Ali pa ne vejo kaj je to piškot. Skratka, v lončku me je čakal navaden, vanilijev sladoled. How boring.

In tako mi je v skrinji ostal še en primerek “kao piškotka”. Še dobro, da je prišel obisk, in sem ga “prodala” kot ledeno kavo. In ja, od sedaj kupujem le še Toma.

… črne pa še rajši! Mmmmmmmmm, jami! Danes se je začela sezona češenj. Vsaj zame. Tele lepotičke so me pričakale doma v hladilniku. In seveda sem pojedla vse naenkrat

Še vedno ostajajo visoko na top lestvici mojih najljubših sadežev. Če ne kar na 1. mestu. Češnje bi lahko jedla dan za dnem. Na tržnici ne morem mimo rdečih kroglic, ki se kar smejijo in me kličejo, naj jih odnesem domov.

Že tri leta zapored tako s Pikijem obiskujeva Praznik češenj. Glavno dogajanje ponavadi zamudiva (ker sva pač zaspanca) in greva kar tako malo v Brda. Na izlet. In potem mrzlično spremljava cene in kvaliteto sadežev, ki jih posamezniki prodajajo kar ob cesti ali pred hišo. In se imava super. Vedno potem kupiva par kil češenj, kako kilco pa jih seveda pojeva že kar med potjo. In pljuvava peške skozi odprto avtomobilsko okno. In vsakič se jih najeva tako, da komaj še dihava, in si rečeva, naslednje leto se bova pa umirila. In vsako naslednje leto se zgodi isto. Sita češenj, rdeča okoli ust in popacana po beli majici, zaspiva in komaj čakava na naslednje leto, ko se bo spet zgodil … Praznik!