Scarlet

- Obožujem pomlad. Ne poletja, pomlad.

- Spim, spim, spim.

- Še vedno ne znam kupit pomaranč.

- Kdaj bodo češnje?

- Bowlam.

- Obujam spomine na Kubo.

- Scrklanka.

- Hodim po robnikih pločnika.

- Pridna sva bla, 8/8!

- Preseljena.

- Koledar še vedno v delu.

 Black or white?

Red, or maybe green for me, thank you.

- junij za december

- rdečo za zeleno

- sivko za meliso

- jabolka za češnje

- srce za srce

- besede za tišino

- solze za iskrice

- muhe za mačko

- plastiko za les

- sivo za barvno

- luno za zvezde

- knjigo za strip

- glasbo za sanje

- papir za steno.

Anyone?

Ob zgodnjih jutranjih urah je prav zanimivo. Na enem kupu toliko zgodb, vsi skupaj in vsak tako zase. In nedaleć stran od mene, neko dekle brez družbe, ki ji gre že navsezgodaj na smeh. In nihče in ve zakaj.

In potem smo si vsi okoli zaželeli, da bi bili naslednjič tudi mi tisti, ki bi dan začeli kot ona.

Spomnim se samo igranja klavirja, živordečih las in kape na glavi. Besede “tangerine”, pozabljene zobne ščetke in iztrganih listov v ljubem bloku. Spomnim se mehkobe in odbijanja smeha, ki se je zarezal v steno.

In šele potem se spomnim večera, spranega asfalta in pejta ptic.

Zadnjič me je lepo vreme zopet zvabilo iz zatišja moje sobe. In sem šla. Mimo lokalne trgovine, čez prazno dvorišče osnovne šole in preko igrišča do bližnjih stolpnic. Vse do železniškega prehoda in še naprej. Do travnika, polja in gozda. Včasih ne maram govorjenja, ne maram družbe in ne maram vsega tega betona. Enostavno rabim “svoj plac”, ki sem ga zadnjič odkrila tudi v tem meglem mestu, čisto blizu mojega doma.

Po skoraj dveh letih sprehajanja po isti poti, ki je sicer super, sem se končno vprašala, zakaj na križišču vedno zavijem desno. In sem šla po levi. Našla sem ogromen travnik, na katerem je zasejanih le nekaj vrtičkov in kjer me  na začetku poti počakal zajec. Sonce se je že skrilo in zapletla sem se v pajkovo mrežo, ki me je nato še dolgo žgečkala po roki.

In jutri bom šla spet. In potem zopet in znova. Dokler me poleg plahega zajca, ne bo enkrat počakal še pogumni travniški škrat, ki ga bom lahko odnesla domov in ga shranila za tiste najtežje čase.

… happy birthday to me!

Spring is in the town! Danes zjutraj si nisem mogla kaj, da se ne iz udobne postelje spravila malo na to prelepo sonce. Toplo je že kot da smo maja, ampak diši pa še po aprilu. Celotna soseska se šopiri v raznobarvnih cvetovih in dišavah, po pomladi in novem, spranem začetku.

Pa smo naokoli. Končno grem domov in moje Adidaske bodo počasi odslužile svojo tlako. Ob sredah drsam in pijem čaj. Poletni dopust me je prehitel, dočakala sem zimskega. Prebrala sem veliko manj knjig, kot bi si želela in še vedno študiram.

Še vedno se nisem spravila do kina in tudi kuhanček ob Ljubljanici me še vedno zvesto čaka. Pišem blog in dobila sem novo cimro. Še vedno kupujem zvezke in čakam na prve snežinke. In čakam tudi na prvo sonce in pomlad. In poletje, da greva spet na morje. In tako naprej in tako naprej. That’s what’s up.

Sem jo ene dvakrat slišala po radiu. Vem, da je pocukrana, ampak včasih tut to mora bit, sploh zdej, ko je december, zima in ko zebe. Da malo pogreje.

No, a ni lepa?